četrtek, 12. december 2013

Tovornjak za smeti

Nekega dne sem ujel taksi za na letališče. Vozili smo po desni strani vozišča, ko je s parkirišča ob cesti, direktno pred nas zapeljal črn avto. Moj voznik taksija je močno pritisnil na zavoro, odvil in se za mišjo dlako izognil trčenju v črn avto. Voznik črnega avta je pomolil glavo skozi okno in se pričel dreti na voznika taksija.
Voznik taksija se je samo nasmehnil in mu pomahal. In resno mislim, bil je povsem miren in prijazen. Takoj sem ga vprašal; "Zakaj ste to naredili? Ta človek je zapeljal pred naju in naju skoraj spravil v bolnišnico!"

Nato mi je voznik taksija povedal to, kar danes imenujem Zakon tovornjaka za smeti!

Razložil mi je, da je veliko ljudi, ki so kot tovornjaki za smeti. Vozijo se naokoli polni smeti, polni frustracij, polni jeze in polni razočaranj. V trenutku, ko se smeti nabere preko roba, potrebujejo prostor kamor jih stresejo in včasih jih stresejo nate. Ne jemlji tega osebno. Samo nasmehni se jim, pomahaj, in jim zaželi vse dobro. Ne sprejemaj njihovih smeti in jih ne raztresaj naokoli doma, v službi ali po ulicah, ko voziš avto ali se sprehajaš. Spodnja meja je, da uspešni ljudje ne dovolijo, da bi jim tovornjaki za smeti uničili dan.

Življenje je prekratko, da bi se zjutraj zbujali z obžalovanjem v svojih mislih. Zato ljubimo tiste, ki se do nas obnašajo prijazno in ignorirajmo tiste, ki se do nas ne obnašajo prijazno. Življenje je 10 % tistega kar naredimo in 90 % tistega, kar sprejmemo v svoje misli iz okolja.

četrtek, 10. oktober 2013

Nikoli ne podcenjuj moči svojih dejanj!


Nekega dne, ko sem bil prvi letnik v srednji šoli, sem videl fanta iz mojega razreda iti domov. Ime mu je bilo Kyle. Izgledalo je, da je nesel domov vse knjige.

Mislil sem si:''Zakaj bi kdonesel vse svoje učbenike domov v petek? Res mora biti piflar.''

Sam sem imel kar lepo splaniran vikend (žurke in nogometna tekma z mojim prijatelji jutri popoldan), zato sem skomignil z rameni in šel naprej.

Ko sem hodil, sem videl, da gre proti temu fantu grupa otrok. Tekli so k njemu, mu podrli vse knjige na tla in ga spotaknili, da je padel v blato. Njegova očala so poletela in videl sem, ko so pristala v travi okrog 10 čevljev od njega. Pogledal je gor in videl sem to obupno žalost v njegovih očeh.


V srcu sem čutil z njim. Zato sem tekel do njega in medtem, ko se je plazil po tleh in iskal očala, sem videl solzo v njegovih očeh.Ko sem mu podal očala, sem rekel:''Tisti fantje so bedaki.Res bimorali odrasti.'' Pogledal me je in rekel:''Hej, hvala!'' Na njegovem obrazu je bil velik nasmešek. To je bil eden tistih nasmeškov, ki izkazujejo resnično zahvalo. Pomagal sem mu pobrati knjige in ga vprašal kje živi. Kot se je izkazalo, je živel blizu mene, zato sem ga vprašal, zakaj ga nisem prej videl. Rekel je, da je pred tem hodil v privatne šole.


Prej se ne bi nikoli družil s kakim fantom, ki je hodil v privatno šolo. Vso pot do doma sva šla peš in pomagal sem mu nesti nekaj knjig. Izkazalo se je, da kar zanimiv fant. Vprašal sem ga, če bi hotel z mojimi prijatelji igrati nogomet. Rekel je da želi. Družili smo se cel vikend in bolj, ko sem spoznaval Kyle-a, bolj mi je bil všeč (in moji prijatelji so bili istega mnenja.)

Prišel je ponedeljek zjutraj in tam je bil Kyle spet z ogromnim kupom knjig. Ustavil sem ga in rekel:''Ti si boš pa res natreniral mišice s tem kupom knjig, ki jih nosiš vsak dan!'' Samo smejal se je in mi dal polovico knjig. 


Skozi naslednja štiri leta sva z Kyle-om postala najboljša prijatelja. Ko sva bila zadnji letnik, sva začela razmišljati o faksu. Kyle se je odločil za Georgetown in jaz za Duke. Vedel sem, da bova vedno prijatelja da kilometri ne bodo nikoli problem. On je želel biti zdravnik jaz pa
sem ciljal v poslovne vode z nogometno štipendijo..

Kyle je bil zadolžen za poslovilni govor v našem razredu. Ves čas sem ga dražil, da je piflar. Moral je pripraviti govor za maturo. Tako vesel sem bil, da nisem jaz rabil iti na tisti oder ingovoriti.. Na dan mature sem videl Kyle-a. Izgledal je čudovito. On je bil eden tistih, ki so res našli sami sebe skozi srednjo šolo. Malo je ''napolnil'' svojo postavo (z mišicami) in zelo dobro je izgledal v očalih. Imel je večzmenkov kot jaz in punce so ga oboževale. tako sem bil včasih ljubosumen. Danes je bil eden tistih dni. Videl sem, da je nervozen zaradi svojega govora. Zato sem ga lopnil po hrbtu in rekel:''Hej, veliki mož, odličen boš!''

Pogledal me je z enim tistih pogledov (hvaležnih) in sem nasmejal. ''Hvala,'' je rekel.

Ko je začel svoj govor, se je odkašljal in pričel. ''Matura je čas, ko se zahvalimo vsem tistim, ki so nam pomagali skozi tista težka leta. Svojim staršem, učiteljem, bratom, sestram, mogoče trenerju... ampak najbolj svojim prijateljem. Tukaj sem, da vam povem, da je biti nekomu prijatelj, največje darilo, kar ga lahko tej osebi date.

Povedal vam bom zgodbo..

Samo gledal sem svojega prijatelja v neveri medtem, ko je razlagal zgodbo o prvem dnevu
najinega srečanja. Čez vikend se je nameraval ubiti. Govoril je o tem, kako si je izpraznil omarico, zato da njegova mama kasneje ne bi rabila tega potem početi in nositi domov vseh njegovih stvari. Globoko me je pogledal in mi namenil majhen nasmešek. ''Hvala bogu, sem bil rešen. Moj prijatelj me je rešil pred neizgovorljivim.''

Slišal sem vzdih, ki je potoval skozi množico medtem, ko nam je ta čeden, popularen fant razlagal o svojem najšibkejšem trenutku. Videl sem njegovo mamo in očeta kako me gledata in se mi smejita s tistim istim hvaležnim nasmeškom. Šele takrat sem dojel globino vsega tega.

Nikoli ne podcenjuj moči tvojih dejanj. Z eno majhno gesto lahko nekomu spremeniš življenje. Na bolje ali na slabše.


''Prijatelji so angeli, ki nas dvignejo na noge, ko naša krila pozabijo kako leteti.''
 

petek, 28. junij 2013

Mamino pismo otroku


Nekega dne, ko bodo moji otroci dovolj veliki, da dojamejo logiko, ki vodi starše, jim bom rekla:

- Dovolj sem te imela rada, da sem te vprašala, kam greš, in kdaj se vrneš.
- Dovolj sem te imela rada, da sem insistirala, da varčuješ in si sama kupiš kolo, čeprav smo imeli dovolj denarja, da bi si to lahko privoščili.
- Dovolj sem te imela rada, da sem molčala in dopustila, da sama dojameš, da te tvoj najboljši prijatelj izkorišča.
- Dovolj sem te imela rada, da te napotim v trgovino, da vrneš napol pojedeno čokolado in rečeš: ”To sem včeraj ukradel in zdaj sem prinesel denar.”
- Dovolj sem te imela rada, da sem ti dve uri stala za vratom, dokler nisi pospravil svojo sobo – delo, za katero si potreboval samo 15 minut.
- Dovolj sem te imela rada, da sem ti dopustila videti jezo, razočaranje in solze v mojih očeh (otroci morajo videti, da njihovi starši niso popolni).
- Dovolj sem te imela rada, da sem ti dopustila, da si lahko izkusil posledice tistega, kar si naredil, celo tedaj, ko so bile tako boleče, da so meni lomile srce.

A najbolj od vsega, dovolj sem te imela rada, da ti rečem NE, tudi kadar sem vedela, da me boš sovražil zaradi tega. To so bile najtežje bitke. Veseli me, da sem jih premagala, saj to so navsezadnje tudi tvoje zmage.

Z ljubeznijo, tvoja mama!

ponedeljek, 6. maj 2013

Zakaj ljudje kričijo, ko so jezni?



Učenci so razmišljali nekaj časa: »Zato ker zgubimo potrpljenje – je odgovoril eden izmed njih – zato kričimo.« »Vendar, zakaj bi kričal, če je oseba poleg tebe?« je vprašal učitelj, – »ali ni mogoče govoriti potihem – nalahno?« »Zakaj kričiš, ko si jezen?« Učenci so dajali še nekatere druge odgovore, vendar nobeden ni zadovoljil učitelja.

Končno je razložil: »Kadar sta dve osebi sprti, jezni, se njuna srca zelo oddaljita. Zato morata kričati eden na drugega, da njun krik preseže razdaljo in se utegneta slišati. Čim bolj sta jezna, glasneje morata kričati, da se slišita, ker je razdalja med njima velika.”

Nato je vprašal učitelj: »Kaj se pa zgodi, ko se dve osebi zaljubita? Si ne kričita, govorita si nežno, zakaj? Njuna srca sta si zelo blizu. Razdalja med njima je zelo majhna.«

Učitelj je nadaljeval: »Kaj se zgodi, ko se še bolj zaljubita? Ne govorita. Le šepetata in se še bolj zbližata v svoji ljubezni. Končno ne potrebujeta niti šepeta. Se gledata in to je vse. Tako sta dve osebi, kadar se ljubita.«

Potem je nadaljeval: »Kadar se prepirate, ne pustite, da se vaša srca oddaljijo; ne izgovarjajte besed, ki bi vas še bolj oddaljile, ker bo prišel dan, ko bo razdalja tako velika, da ne boste našli več poti nazaj.«

Avtor: P. Nadino Conte

ponedeljek, 15. april 2013

Prepreke na naši poti

Pred davnimi časi je kralj nekega kraljestva zaukazal, naj postavijo kamnit blok sredi ceste. Nato se je skril in opazoval ali bo kdo odstranil to veliko skalo. Mimo je prišlo mnogo ljudi, med njimi tudi najbogatejši trgovci in uradniki v kraljestvu, toda nihče si ni vzel za mar. Mnogi drugi so se pritoževali in kritizirali kralja, zakaj neki ne skrbi, da so ceste prehodne, ampak nihče ni naredil ničesar glede ovire.
 
Nato je mimo prišel preprost kmet, ki je nosil cel tovor zelenjave. Ko se je približal skali, je odložil svoje breme in poizkušal premakniti kamen na rob poti. Potrebno je bilo veliko napora, potiskanja in naprezanja, preden mu je končno uspelo. Ko si je ponovno oprtal koš z zelenjavo, ki ga pred tem nosil, je opazil mošnjo, ki je ležala na sredi poti, ravno tam, kjer je bila prej skala. V mošnji je bilo mnogo zlatnikov in kraljevo sporočilo, ki se je glasilo, da zlatniki pripadajo tistemu, ki umakne oviro s ceste.

Kmet se je tako naučil, česar mnogi drugi ne bodo nikoli razumeli. Vsaka prepreka predstavlja priložnost za napredovanje.

Tudi v našem življenju imamo veliko preprek. Kaj vam predstavlja prepreka? Oviro ali napredek?

sobota, 16. februar 2013

Recept za srečo

Vzemi današnji dan in vanj zmešaj naslednje sestavine: tretjino dajanja svojega časa in energije ljudem, ki jo potrebujejo, kozarec potrpežljivosti za volanom ter košček notranjega miru. Dodaj otroško razposajenost in druženje z ljudmi, ki jih imaš rad.

Primešaj košček ustvarjalnosti in delovne vneme ter začini to s svojim talentom. Vse skupaj zmesi v testo, ki mu po koščkih vmešaj še nekaj svojih ciljev, dobrih odločitev in upanja. Masa naj počiva v skledi, ki si jo namazal z majhnimi srečami, katere si spotoma nabiral ob poti.

Bel oblak, nasmešek v trafiki, dišeča jutranja kava, moker poljub, mehka dlaka tvojega psa in podobne uporabne sreče. Ko si odločen, da bo tole zares srečen dan, prelij vse skupaj še z gladko maso hvaležnosti. Pa dober tek vsem, ki si kuhate svojo srečo sami.

petek, 15. februar 2013

Kako čista so naša okna?

Mladi par se je preselil v novo sosesko in naslednji dan pri zajtrku je žena opazila kako soseda obeša oprano perilo pred hišo.
»To perilo pa ni prav čisto,« je dejala: »Gotovo ne ve, kako ga pravilno umiti. Mogoče potrebuje boljši pralni prašek?«
Mož se je ravno tako ozrl za besedami svoje žene, a je ostal tiho. In vsakič, ko je soseda obešala perilo, je mlada žena delala opazke na njen račun.
Mesec je pretekel in žena je bila presenečena, ko je nekega dne opazila popolnoma čisto obešeno perilo in je rekla svojemu možu: »Poglej! Soseda se je le naučila, kako pravilno prati. Sprašujem se, kdo ji je pokazal?«
Mož je odvrnil: »Zjutraj sem vstal zgodaj in očistil naša okna.«
In ravno tako je z življenjem... To, kar vidimo v drugih in v njihovih dejanjih, je odvisno od čistosti našega okna – uma – skozi katerega gledamo. Bilo bi bolje, da preverimo stanje svojega uma, preden se lotimo kritizirati in se vprašamo ali smo resnično pripravljeni videti dobro, kot pa iskati nekaj po čemer lahko tisto osebo sodimo.