Tovornjak za smeti

Nekega dne sem ujel taksi za na letališče. Vozili smo po desni strani vozišča, ko je s parkirišča ob cesti, direktno pred nas zapeljal črn avto. Moj voznik taksija je močno pritisnil na zavoro, odvil in se za mišjo dlako izognil trčenju v črn avto. Voznik črnega avta je pomolil glavo skozi okno in se pričel dreti na voznika taksija.
Voznik taksija se je samo nasmehnil in mu pomahal. In resno mislim, bil je povsem miren in prijazen. Takoj sem ga vprašal; "Zakaj ste to naredili? Ta človek je zapeljal pred naju in naju skoraj spravil v bolnišnico!"

Nato mi je voznik taksija povedal to, kar danes imenujem Zakon tovornjaka za smeti!

Razložil mi je, da je veliko ljudi, ki so kot tovornjaki za smeti. Vozijo se naokoli polni smeti, polni frustracij, polni jeze in polni razočaranj. V trenutku, ko se smeti nabere preko roba, potrebujejo prostor kamor jih stresejo in včasih jih stresejo nate. Ne jemlji tega osebno. Samo nasmehni se jim, pomahaj, in jim zaželi vse dobro. Ne sprejemaj njihovih smeti in jih ne raztresaj naokoli doma, v službi ali po ulicah, ko voziš avto ali se sprehajaš. Spodnja meja je, da uspešni ljudje ne dovolijo, da bi jim tovornjaki za smeti uničili dan.

Življenje je prekratko, da bi se zjutraj zbujali z obžalovanjem v svojih mislih. Zato ljubimo tiste, ki se do nas obnašajo prijazno in ignorirajmo tiste, ki se do nas ne obnašajo prijazno. Življenje je 10 % tistega kar naredimo in 90 % tistega, kar sprejmemo v svoje misli iz okolja.

Nikoli ne podcenjuj moči svojih dejanj!

Nekega dne, ko sem bil prvi letnik v srednji šoli, sem videl fanta iz mojega razreda iti domov. Ime mu je bilo Kyle. Izgledalo je, da je nesel domov vse knjige.

Mislil sem si:''Zakaj bi kdonesel vse svoje učbenike domov v petek? Res mora biti piflar.''

Sam sem imel kar lepo splaniran vikend (žurke in nogometna tekma z mojim prijatelji jutri popoldan), zato sem skomignil z rameni in šel naprej.

Ko sem hodil, sem videl, da gre proti temu fantu grupa otrok. Tekli so k njemu, mu podrli vse knjige na tla in ga spotaknili, da je padel v blato. Njegova očala so poletela in videl sem, ko so pristala v travi okrog 10 čevljev od njega. Pogledal je gor in videl sem to obupno žalost v njegovih očeh.


V srcu sem čutil z njim. Zato sem tekel do njega in medtem, ko se je plazil po tleh in iskal očala, sem videl solzo v njegovih očeh.Ko sem mu podal očala, sem rekel:''Tisti fantje so bedaki.Res bimorali odrasti.'' Pogledal me je in rekel:''Hej, hvala!'' Na njegovem obrazu je bil velik nasmešek. To je bil eden tistih nasmeškov, ki izkazujejo resnično zahvalo. Pomagal sem mu pobrati knjige in ga vprašal kje živi. Kot se je izkazalo, je živel blizu mene, zato sem ga vprašal, zakaj ga nisem prej videl. Rekel je, da je pred tem hodil v privatne šole.


Prej se ne bi nikoli družil s kakim fantom, ki je hodil v privatno šolo. Vso pot do doma sva šla peš in pomagal sem mu nesti nekaj knjig. Izkazalo se je, da kar zanimiv fant. Vprašal sem ga, če bi hotel z mojimi prijatelji igrati nogomet. Rekel je da želi. Družili smo se cel vikend in bolj, ko sem spoznaval Kyle-a, bolj mi je bil všeč (in moji prijatelji so bili istega mnenja.)

Prišel je ponedeljek zjutraj in tam je bil Kyle spet z ogromnim kupom knjig. Ustavil sem ga in rekel:''Ti si boš pa res natreniral mišice s tem kupom knjig, ki jih nosiš vsak dan!'' Samo smejal se je in mi dal polovico knjig. 

Skozi naslednja štiri leta sva z Kyle-om postala najboljša prijatelja. Ko sva bila zadnji letnik, sva začela razmišljati o faksu. Kyle se je odločil za Georgetown in jaz za Duke. Vedel sem, da bova vedno prijatelja da kilometri ne bodo nikoli problem. On je želel biti zdravnik jaz pa
sem ciljal v poslovne vode z nogometno štipendijo..

Kyle je bil zadolžen za poslovilni govor v našem razredu. Ves čas sem ga dražil, da je piflar. Moral je pripraviti govor za maturo. Tako vesel sem bil, da nisem jaz rabil iti na tisti oder ingovoriti.. Na dan mature sem videl Kyle-a. Izgledal je čudovito. On je bil eden tistih, ki so res našli sami sebe skozi srednjo šolo. Malo je ''napolnil'' svojo postavo (z mišicami) in zelo dobro je izgledal v očalih. Imel je večzmenkov kot jaz in punce so ga oboževale. tako sem bil včasih ljubosumen. Danes je bil eden tistih dni. Videl sem, da je nervozen zaradi svojega govora. Zato sem ga lopnil po hrbtu in rekel:''Hej, veliki mož, odličen boš!''

Pogledal me je z enim tistih pogledov (hvaležnih) in sem nasmejal. ''Hvala,'' je rekel.

Ko je začel svoj govor, se je odkašljal in pričel. ''Matura je čas, ko se zahvalimo vsem tistim, ki so nam pomagali skozi tista težka leta. Svojim staršem, učiteljem, bratom, sestram, mogoče trenerju... ampak najbolj svojim prijateljem. Tukaj sem, da vam povem, da je biti nekomu prijatelj, največje darilo, kar ga lahko tej osebi date.

Povedal vam bom zgodbo..

Samo gledal sem svojega prijatelja v neveri medtem, ko je razlagal zgodbo o prvem dnevu
najinega srečanja. Čez vikend se je nameraval ubiti. Govoril je o tem, kako si je izpraznil omarico, zato da njegova mama kasneje ne bi rabila tega potem početi in nositi domov vseh njegovih stvari. Globoko me je pogledal in mi namenil majhen nasmešek. ''Hvala bogu, sem bil rešen. Moj prijatelj me je rešil pred neizgovorljivim.''

Slišal sem vzdih, ki je potoval skozi množico medtem, ko nam je ta čeden, popularen fant razlagal o svojem najšibkejšem trenutku. Videl sem njegovo mamo in očeta kako me gledata in se mi smejita s tistim istim hvaležnim nasmeškom. Šele takrat sem dojel globino vsega tega.

Nikoli ne podcenjuj moči tvojih dejanj. Z eno majhno gesto lahko nekomu spremeniš življenje. Na bolje ali na slabše.

''Prijatelji so angeli, ki nas dvignejo na noge, ko naša krila pozabijo kako leteti.''
 

Mamino pismo otroku

Nekega dne, ko bodo moji otroci dovolj veliki, da dojamejo logiko, ki vodi starše, jim bom rekla:

- Dovolj sem te imela rada, da sem te vprašala, kam greš, in kdaj se vrneš.
- Dovolj sem te imela rada, da sem insistirala, da varčuješ in si sama kupiš kolo, čeprav smo imeli dovolj denarja, da bi si to lahko privoščili.
- Dovolj sem te imela rada, da sem molčala in dopustila, da sama dojameš, da te tvoj najboljši prijatelj izkorišča.
- Dovolj sem te imela rada, da te napotim v trgovino, da vrneš napol pojedeno čokolado in rečeš: ”To sem včeraj ukradel in zdaj sem prinesel denar.”
- Dovolj sem te imela rada, da sem ti dve uri stala za vratom, dokler nisi pospravil svojo sobo – delo, za katero si potreboval samo 15 minut.
- Dovolj sem te imela rada, da sem ti dopustila videti jezo, razočaranje in solze v mojih očeh (otroci morajo videti, da njihovi starši niso popolni).
- Dovolj sem te imela rada, da sem ti dopustila, da si lahko izkusil posledice tistega, kar si naredil, celo tedaj, ko so bile tako boleče, da so meni lomile srce.

A najbolj od vsega, dovolj sem te imela rada, da ti rečem NE, tudi kadar sem vedela, da me boš sovražil zaradi tega. To so bile najtežje bitke. Veseli me, da sem jih premagala, saj to so navsezadnje tudi tvoje zmage.

Z ljubeznijo, tvoja mama!

Zakaj ljudje kričijo, ko so jezni?

Učenci so razmišljali nekaj časa: »Zato ker zgubimo potrpljenje – je odgovoril eden izmed njih – zato kričimo.« »Vendar, zakaj bi kričal, če je oseba poleg tebe?« je vprašal učitelj, – »ali ni mogoče govoriti potihem – nalahno?« »Zakaj kričiš, ko si jezen?« Učenci so dajali še nekatere druge odgovore, vendar nobeden ni zadovoljil učitelja.

Končno je razložil: »Kadar sta dve osebi sprti, jezni, se njuna srca zelo oddaljita. Zato morata kričati eden na drugega, da njun krik preseže razdaljo in se utegneta slišati. Čim bolj sta jezna, glasneje morata kričati, da se slišita, ker je razdalja med njima velika.”

Nato je vprašal učitelj: »Kaj se pa zgodi, ko se dve osebi zaljubita? Si ne kričita, govorita si nežno, zakaj? Njuna srca sta si zelo blizu. Razdalja med njima je zelo majhna.«

Učitelj je nadaljeval: »Kaj se zgodi, ko se še bolj zaljubita? Ne govorita. Le šepetata in se še bolj zbližata v svoji ljubezni. Končno ne potrebujeta niti šepeta. Se gledata in to je vse. Tako sta dve osebi, kadar se ljubita.«

Potem je nadaljeval: »Kadar se prepirate, ne pustite, da se vaša srca oddaljijo; ne izgovarjajte besed, ki bi vas še bolj oddaljile, ker bo prišel dan, ko bo razdalja tako velika, da ne boste našli več poti nazaj.«

Avtor: P. Nadino Conte

Prepreke na naši poti

Pred davnimi časi je kralj nekega kraljestva zaukazal, naj postavijo kamnit blok sredi ceste. Nato se je skril in opazoval ali bo kdo odstranil to veliko skalo. Mimo je prišlo mnogo ljudi, med njimi tudi najbogatejši trgovci in uradniki v kraljestvu, toda nihče si ni vzel za mar. Mnogi drugi so se pritoževali in kritizirali kralja, zakaj neki ne skrbi, da so ceste prehodne, ampak nihče ni naredil ničesar glede ovire.
 
Nato je mimo prišel preprost kmet, ki je nosil cel tovor zelenjave. Ko se je približal skali, je odložil svoje breme in poizkušal premakniti kamen na rob poti. Potrebno je bilo veliko napora, potiskanja in naprezanja, preden mu je končno uspelo. Ko si je ponovno oprtal koš z zelenjavo, ki ga pred tem nosil, je opazil mošnjo, ki je ležala na sredi poti, ravno tam, kjer je bila prej skala. V mošnji je bilo mnogo zlatnikov in kraljevo sporočilo, ki se je glasilo, da zlatniki pripadajo tistemu, ki umakne oviro s ceste.

Kmet se je tako naučil, česar mnogi drugi ne bodo nikoli razumeli. Vsaka prepreka predstavlja priložnost za napredovanje.

Tudi v našem življenju imamo veliko preprek. Kaj vam predstavlja prepreka? Oviro ali napredek?

Recept za srečo

Vzemi današnji dan in vanj zmešaj naslednje sestavine: tretjino dajanja svojega časa in energije ljudem, ki jo potrebujejo, kozarec potrpežljivosti za volanom ter košček notranjega miru. Dodaj otroško razposajenost in druženje z ljudmi, ki jih imaš rad.

Primešaj košček ustvarjalnosti in delovne vneme ter začini to s svojim talentom. Vse skupaj zmesi v testo, ki mu po koščkih vmešaj še nekaj svojih ciljev, dobrih odločitev in upanja. Masa naj počiva v skledi, ki si jo namazal z majhnimi srečami, katere si spotoma nabiral ob poti.

Bel oblak, nasmešek v trafiki, dišeča jutranja kava, moker poljub, mehka dlaka tvojega psa in podobne uporabne sreče. Ko si odločen, da bo tole zares srečen dan, prelij vse skupaj še z gladko maso hvaležnosti. Pa dober tek vsem, ki si kuhate svojo srečo sami.

Kako čista so naša okna?

Mladi par se je preselil v novo sosesko in naslednji dan pri zajtrku je žena opazila kako soseda obeša oprano perilo pred hišo.

»To perilo pa ni prav čisto,« je dejala: »Gotovo ne ve, kako ga pravilno umiti. Mogoče potrebuje boljši pralni prašek?«

Mož se je ravno tako ozrl za besedami svoje žene, a je ostal tiho. In vsakič, ko je soseda obešala perilo, je mlada žena delala opazke na njen račun.

Mesec je pretekel in žena je bila presenečena, ko je nekega dne opazila popolnoma čisto obešeno perilo in je rekla svojemu možu: »Poglej! Soseda se je le naučila, kako pravilno prati. Sprašujem se, kdo ji je pokazal?«

Mož je odvrnil: »Zjutraj sem vstal zgodaj in očistil naša okna.«

In ravno tako je z življenjem... To, kar vidimo v drugih in v njihovih dejanjih, je odvisno od čistosti našega okna – uma – skozi katerega gledamo. Bilo bi bolje, da preverimo stanje svojega uma, preden se lotimo kritizirati in se vprašamo ali smo resnično pripravljeni videti dobro, kot pa iskati nekaj po čemer lahko tisto osebo sodimo.

Svet okoli vas

Na isti način kot vidite sebe, vidite tudi svet okoli vas. In tako, kot vidite svet, vidite sebe. Če hočete živeti v svetu, ki je prijazen in poln dobrote, morate biti tudi vi prijazni in dobri. Če želite uživati v svetu, polnemu medsebojnega spoštovanja, se učite in urite v spoštovanju do drugih. Če želite živeti v svetu, polnemu obilja, bodite ustvarjalni.

Če se želite počutiti boljše, se imeti rajši, potem se potrudite in pomagajte nekomu drugemu. Občudujte lepote sveta, ki vas obkroža in lepota bo postala del vas. Priznavajte in pozdravljajte dosežke drugih in s tem krepite lastno moč za doseganje svojih ciljev.

Okoli vas je celo vesolje, vam je na voljo, da ga izkusite. Kvaliteta te izkušnje pa je odvisna od vas. Tisti, pri katerih zgleda, kot da držijo cel svet na dlani, to dosegajo s svojim zazanavanjem in odnosom do sveta.

Gojite še naprej pozitiven odnos do sveta okoli vas in svet bo postal za vas boljši življenjski prostor...

Krompir

Nekoč je učitelj v osnovni šoli prosil svoje učenje, da prinesejo nekaj krompir v plastični vrečki v šolo. Vsakemu krompirju bo dano ime osebe, ki jo ta učenec sovraži. Torej število krompirjev, ki naj jih učenci prinesli v šolo, naj bo enako številu oseb, ki jih ta učenec sovraži. Na vnaprej določen dan, so učenci prinesli dobro opremljene krompirje.

Nekateri so imeli dva, drugi tri in nekateri celo pet krompirjev. Učitelj je svojim učencem dal navodilo, da morajo cel teden nositi poleg sebe krompirje, opremljene z imeni oseb, ki jih sovražijo.

Dnevi so tekli in otroci so se pričeli pritoževati zaradi smradu, ki je prihajal iz vrečke. Učenci, ki so imeli večje številko krompirjev, so se pritoževali, da je težko nositi vso to težo naokoli. Po enem tednu so otroci zaključili z nalogo.

Učitelj jih je vprašal:" Kako ste se počutili ta teden?". Otroci so diskutirali o težavah povezanih s težo in smradom. Nato je učitelj dejal:" Situacija preteklega tedna je zelo podobna temu, kar nosite v svojem srcu, ko ne marate nekaterih ljudi. To sovraštvo povzroča nezdravo stanje v vašem srcu in to sovraštvo nosite vse povsod kamorkoli greste. Če ne prenesete smradu krompirja, ki nastane po enem tednu, si predstavljajte kakšen vpliv ima na vaše srce vso to sovraštvo, ki ga nosite skozi življenje." 

(avtor neznan)

Oprostite jim

Če ste se sposobni počutiti prizadete, potem ste sposobni to bolečino tudi pozdraviti. Kadar vas nekdo razjezi, poniža, se vtika v vas, vas žali ali kaj podobnega, se počutite prizadete - na nek drug način, postanete aktiven udeleženec v tej bolečini, ki vas prizadene. To ne pomeni, da je bilo tisto, kar so vam storili prav - to ni iskanje izgovorov ali opravičil za njihova dejanja.

Kljub temu bo vaša najboljša strategija, da greste preko tega in to pozabite. Bolečina, ki jo čutite, je vsa vaša in podaljšuje vašo negativno izkušnjo iz preteklosti. Zato se odločite in nehajte čutiti to bolečino.

To, da jim oprostite, prinese veliko več vam kot pa osebi, ki ste ji oprostili. Zato naj vam to preide v navado. Dlje, ko boste odlašali z oproščanjem, dlje boste zgolj žrtev prvotnega vdora v vašo zasebnost.

Ni pomembno, kako grob je bil vdor v vašo zasebnost, vaše oproščanje bo znak, da niste več pripravljeni sodelovati v mučenju samega sebe. To je izjemno močna strategija za vaše življenje. Oprostite jim in naredite s tem svoje življenje bolj pozitivno, bolj produktivno, bolj radostno in polnejše.

Uporabi vso svojo moč

Majhen deček se je v sončnem sobotnem jutru igral na peskovniku pred svojo hišo. S seboj je imel veliko majhnih, plastičnih avtomobilčkov in tovornjakov vseh barv in velikosti. Medtem ko je ustvarjal ceste, mostove in tunele, je globoko v mivki našel velik kamen. Skoraj majhno skalo. 

Previdno in marljivo jo je odkopal in jo poskušal dvigniti. Pa ni šlo. Nekaj časa je razmišljal, potem je sedel na mivko, se s hrbtom in rokami uprl ob majhen kamniti rob, ki je ločeval peskovnik od zelenega travnika pred hišo, s svojimi drobnimi nožicami pa ob kamen in potisnil. Kamen se je premaknil. Čisto malo. Spet je storil isto in z velikim naporom in vztrajnostjo premaknil kamen prav do roba peskovnika. Pa mu še vedno ni bilo všeč. Kamen je še vedno kvaril podobo cest, mostov in tunelov, ki jih je deček želel ustvariti na mehkem pesku. 

Poskušal je znova. Dvignil je kamen in ga poskušal skotaliti čez majhen rob peskovnika, na travnik. Pa ni šlo. Kamen je bil močnejši od njega. Mali se vseeno ni predal. Spet je sedel na tla in z istim postopkom kot prej porinil kamen ob rob. Da bi ga izrinil čez, si je želel. Kamen se je res malo dvignil, potem se je spustil na tla, kjer je že prej ždel, tako da je prekril še prstke na drobnih dečkovih nožicah. Malemu so se orosile oči.

Vse to dogajanje je skozi okno hiše pozorno opazoval njegov oče. Tisti trenutek, ko so dečku solze spolzele po licih, je nad seboj zagledal senco. Bil je njegov oče.

»Sin moj, zakaj nisi uporabil vse svoje moči, ki ti je bila na voljo?« ga je vprašal. Deček mu je solzno, s tresočim se glasom odvrnil: »Oče, uporabil sem prav vso svojo moč in voljo.«
»Ne, sin,« mu je prijazno in nežno odvrnil oče.
»Nisi uporabil vse svoje moči, nisi poklical mene na pomoč.«

Ko je to izgovoril, je oče prijel kamen in ga z lahkoto odstranil iz peskovnika svojega sina.

Če je življenje igra, potem potrebujemo pravila zanjo!

1. Pravilo: Dobili ste telo.
Lahko vam je všeč, morda pa ga celo ne marate – ampak - vaše je in bo z vami dokler boste živi. Sprejmite ga. Tisto pomembno ni v zunanjosti. 

2. Pravilo: Dobili boste lekcije.
Vpisani ste v celodnevno, neuradno šolo z naslovom “Življenje”. Prav vsak dan boste imeli priložost, da se naučite kakšno lekcijo. Lahko vam bo všeč ali ne, vendar so te lekcije pisane vam na kožo in so del vašega učnega načrta.

3. Pravilo: Napak ni – samo lekcije so!
Vaša rast je proces eksperimentiranja, je serija poskusov, napak in občasnih uspehov. Vsi, uspeli in neuspeli poskusi, so del tega procesa in so lekcije, ki se jih morate naučiti. Zato bodite sočutni do sebe in drugih. Učenje včasih traja precej dlje kot bi želeli.

4. Pravilo: Lekcije se ponavljajo, dokler se jih ne naučite.
Lekcije se bodo ponavljale v najrazličnejših oblikah toliko časa, dokler jih ne boste razumeli in se naučili vsega kar je potrebno. Ko jih boste obvladali, boste seveda dobili nove. Zavedanje, želja po spremembi in potrpljenje bodo vaše najmočnejše orožje.

5. Pravilo: Učenja ni nikoli konec.
Učenje se ne zaključi v nobenem obdobju v življenju. Dokler boste živi, bodo tu tudi lekcije, ki se jih bo treba naučiti. Zato se ne upirajte ritmu življenja. Bodite dovolj ponižni in priznajte svoje napake, dovolj fleksibilni in se učite iz njih, kajti togost vas bo oropala vse svobode in lahkotnosti novih možnosti.

6. Pravilo: “Tam” ni nič boljše kot “tukaj”. 
Ko namreč vaš “tam” postane tukaj, boste seveda vedno našli nov “tam”, ki bo videti bolj vabljiv kot trenutni tukaj. S hvaležnostjo sprejmite vse kar je dobrega v vašem življenju in ne preštevajte tistega kar ni. Vsak trenutek svojega potovanja skozi življenje se zavedajte, da ste točno tam, kjer je najbolj prav. Opomnite se, če pozabite, kajti tako boste lažje našli zaupanje in svoj mir.

7. Pravilo: Drugi so le vaša ogledala.
Pri nikomer ne ljubite ali sovražite nečesa, kar ne odseva tistega, kar ljubite ali sovražite pri sebi. Bodite tolerantni do drugih – sprejmite jih take kot so. Imejte zdrav odnos do dojemanja sebe, svojih razmišljanj in občutkov. Bodite v oporo drugim – če tega ne zmorete, je to najboljši znak, da nekje zanikate svoje potrebe.  

8. Pravilo: Kaj boste storili s svojim življenjem je odvisno od vas.
Imate prav vso orodje in vse potrebne spretnosti – kaj boste z njimi storili je odvisno samo od vas. Prevzemite odgovornost za vse kar počnete. Ne jezite se! Slabi spomini povzročajo zmedo v vašem razmišljanju.

9. Pravilo: Vsi odgovori so v vaši notranjosti.
Treba jih je le poiskati, poslušati in zaupati. Zaupajte svojim instinktom in najglobljim občutkom. Ni pomembno kako jih zaznate – kot droban glasek ali močan inspirativni preblisk.

10. Pravilo: Vse to boste pozabili ob rojstvu.
S tem znanjem se rodimo. Že najzgodnejše izkušnje nas popeljejo v fizični svet, stran od duhovnega in sčasoma začnemo dvomiti, ne zaupamo in ne verjamemo. Lahko se pa vsega spet spomnite, če želite. Seveda pa se bo treba potruditi in poiskati in obuditi vaše notranje vedenje.

Povzeto po knjigi:
If Life Is a Game, These are the Rules

Besede imajo moč

Živela je ženska, pametna in dobrosrčna. Imela je hčer, ki jo je nadvse ljubila. Nekega dne je prišla domov z dela, vsa utrujena in notranje napeta in še s strahotnim glavobolom povrhu. Želela si je miru in tišine, toda njena hči je neugnano prepevala in veselo poskakovala.

Ni namreč vedela, kako se mama počuti; bila je pač v svojem svetu, v svojih lastnih sanjah. Bila je razigrana, in čedalje glasneje je skakala in prepevala ter tako izražala svoje veselje in ljubezen. Pela je tako na glas, da je mamo glava samo še bolj bolela, in v nekem trenutku ji je prekipelo. Z besnim pogledom je ošinila svojo prelepo hčerkico in kriknila: "Utihni že! Grdo poješ. Ali ne bi bila raje tiho?"

V resnici seveda ni bilo krivo hčerino petje; šlo je samo za to, da mama v tistem trenutku pač ni mogla prenašati nobenega hrupa. Toda hči je verjela njenim besedam, in je pri priči sklenila dogovor s sabo. Odtlej nikdar več ni zapela, kajti prepričana je bila, da grdo poje in da bo šla s svojim glasom na živce vsakomur, ki bi jo slišal. 

V šoli je postala plašna, in če so ji rekli, naj kaj zapoje, ni odprla ust. Celo pogovori z drugimi so ji šli čedalje težje z jezika. Skratka, po tem notranjem dogovoru se je ta mala deklica povsem spremenila: prepričana je bila, da mora zatirati svoja občutja, da bi jo drugi sprejeli in ljubili.

Kadarkoli slišimo kako mnenje in mu verjamemo, sklenemo dogovor s sabo, in ta dogovor postane del našega celotnega naziranja. 

Deklica je počasi odraščala, in čeprav je imela prelep glas, nikdar ni več zapela. Iz enega samega "uroka" je razvila cel "kompleks". In uročil jo je prav tisti človek, ki ga je najbolj ljubila: mama. Ta takrat niti ni opazila, kaj je storila s svojo besedo. Ni se zavedala, da je uporabila črno magijo in uročila hčerkico. Ni vedela, kakšno moč ima beseda, zato je tudi ne gre obsojati. Storila je pač samo to, kar so ji, tako ali drugače, storili njen oče, mati in drugi. Kakor so besedo zlorabili oni, tako jo je zdaj ona.

Kolikokrat to storimo svojim otrokom! Izrečemo jim kako podobno svoje mnenje, potem pa še leta in leta prenašajo urok te črne magije. Z nami se gredo črno magijo tudi ljudje, ki nas imajo radi, vendar to počnejo nehote in nevede. Zato jim moramo odpustiti; saj niso vedeli, kaj počno.

Še en primer. Zjutraj se zbudite z občutkom sreče v srcu. Tako sijajno se počutite, da kar uro ali dve preždite pred ogledalom in se zaljšate. Pa pride na obisk katera izmed vaših najboljših prijateljic in vam reče: "Kaj, hudiča, pa je s tabo? Saj nisi ničemur podobna. Pa ta tvoja obleka - kako si smešna v njej! In to zadostuje; to je dovolj, da vas pahne naravnost v pekel. Mogoče vam je prijateljica to rekla samo zato, da bi vas prizadela. In res vas je. Povedala je, kaj si misli, in sicer z vso močjo besede, ki stoji za povedanim. Če njeno mnenje sprejmete, postane dogovor oziroma prepričanje, in v to prepričanje vložite vso svojo moč. Tako to mnenje postane črna magija oziroma urok.

Takšnim urokom je težko vzeti moč. Edina rešitev je, da sklenemo kak nov dogovor, ki temelji na resnici. Resnica je namreč najpomembnejši del brezgrajnosti v besedah. Na enem rezilu meča so laži, ki ustvarjajo črno magijo, na drugem pa resnica, ki ima moč, da prežene črnomagijski urok. Edinole resnica vas bo osvobodila.

Don Miguel Ruiz, zgodba iz knjige Štirje dogovori

Bodite kot orel ...

Kakšen lep dan je danes - pa čeprav je zunaj slabo vreme, kajne? Zakaj lep, ko pa je zunaj oblačno ali celo dežuje? Spomnite se stare kitajske modrosti o JING JANG - u, kjer je v vsaki dobri stvari nekaj malega slabega in v vsaki slabi stvari nekaj dobrega. Potrudite se najti tisto dobro v vsakem izzivu, ki vam stopi na pot. Napor, ki ga boste vložili, se vam bo tisočkratno povrnil. Ko najdete tisto dobro, se osredotočite na to, podpirajte in razvijajte samo to. Izziv bo postal vaša priložnost in vaša pot v bodočnost.

Bodite kot ptica. Bodite kot orel, letite visoko. Zakrožite nad svojim življenjem, poglejte vse tiste trenutke, ki so prišli, ko ste se utapljali v vodah samopomilovanja. Zdaj veste, da ste boljši. Zdaj ste se dvignili nad probleme in iščete izzive. Pa tudi če kdaj za hip predahnete, opazujte okolico in iščite nove izzive. Prišli vam bodo nasproti, zdaj ste pripravljeni, da jih prepoznate in naredite iz njih priložnosti.

Verjamete, da zmorete. Verjamete vase, saj puščate ostanke starih razmišljanj daleč za sabo. Povsod ste si nalepili opozorila, s katerimi se opozarjate na svojo izbrano pot. Namesto počasnega sprehajanja, plazenja ali ždenja ste si izbrali, da boste leteli. Hitro, visoko, daleč.

Tako daleč, kot sežejo vaše misli.

86.400 Eur

Predstavljajte si banko, ki vaš tekoči račun vsako jutro napolni z 86.400 evri. Vendar se vsota ne prenaša na drugi dan. Vsak večer banka izbriše ves preostali znesek, ki ga niste utegnili porabiti med dnevom.

Kaj bi storili? Zapravili bi vsak tolar posebej, seveda!

Vsak izmed nas ima takšno banko. Imenuje se čas. Vsako jutro nam priskrbi na razpolago svojih 86.400 sekund. Vsako noč se izbriše vsota, ki je čez dan niste uspeli izkoristiti za dober namen. Ne prenaša se na drugi dan in ne dopušča prekoračitev.

Vsak dan se za vas odpre nov časovno-bančni račun. Vsako noč se neporabljen ostanek izbriše in uniči. Če ne izkoristite dnevnega nakazila na ta račun, je izguba vaša. Ni povratka nazaj in tudi na jutri ne morete računati.

Živeti morate v sedanjosti in porabljati vašo dnevno vsoto nakazanega časa. Investirajte ga, da boste od njega imeli kar največ, tako v svojem zdravju, kot sreči in uspehu!

Čas že teče. Izkoristite ta dan…

Prepoznajte vrednost vsakega trenutka, ki ga imate na razpolago! In ovrednotite ga zato, ker ga delite z nekom, ki vam je pri srcu, z nekom, ki je vreden vašega časa.

Resnična vrednost

Slavni govorec je enega od svojih seminarjev pričel tako, da je v roki držal bankovec za 20 dolarjev. V prostoru, kjer je bilo prisotnih 200 poslušalcev, je vprašal:

»Kdo si želi ta 20 dolarski bankovec?«

Roke so se začele dvigovati. Dejal je: »Dal vam bom ta bankovec, ampak najprej mi dovolite, da naredim tole.« Potem je zmečkal bankovec in ga ponovno dvignil v zrak. Vprašal je: »Kdo si ga še vedno želi?« Roke so bile še vedno dvignjene. »Dobro«, je odgovoril, »Kaj pa če naredim tole?« Bankovec je vrgel na tla in začel po njem stopati. Potem ga je pobral, zmečkanega in umazanega. »Kdo si ga želi sedaj?« Roke so bile še vedno v zraku.

»Prijatelji moji, danes smo se naučili zelo dragocene lekcije«, je dejal, »ne glede na to, kaj sem napravil z denarjem, še vedno si ga želite, ker bankovec ni izgubil na svoji vrednosti. Še vedno je vreden 20 dolarjev.

V življenju mnogokrat pademo, smo zmečkani, pohabljeni, na tleh v umazaniji, vse to z odločitvami, ki jih sprejemamo in okoliščinami, ki nam prihajajo na pot. Takrat čutimo, da smo nevredni ljubezni, nevredni topline, nevredni samih sebe.  

Ampak ne glede na to, kaj se je zgodilo ali kaj se bo zgodilo z vami, nikoli ne boste izgubili svoje resnične vrednosti. Umazani ali čisti, zmečkani ali povsem urejeni, še vedno ste neprecenljivi … zlasti za tiste ljudi, ki vas imajo radi.«

Ko odkrijemo, zakaj smo rojeni?

Učiteljica 5. razreda, ga. Thompson, je na prvi šolski dan stala pred razredom in se zlagala otrokom. Rekla jim je, da jih bo imela vse enako rada in da ne bo delala razlik, čeprav je vedela, da to ne bo mogoče.

V prvi vrsti je namreč sedel fant po imenu Teddy, za katerega je slišala, da je precej problematičen, poleg tega pa je izgledal precej zanemarjeno in tudi umival se ni prav pogosto. Že vnaprej je vedela, da ne bo imela težav s tem, ko mu bo z rdečo vse prečrtala in napisala negativno oceno...

Na začetku leta je vsak učitelj dobil mapo otroka, kjer so bila napisana mnenja prejšnjih učiteljev. Ga. Thompson je Teddijevo mapo seveda pogledala zadnjo, ni pa bila pripravljena na presenečenje, ki jo je v njej čakalo...

Učiteljica 1. razreda je o Teddyju napisala:  
"Teddy je bister in živahen otrok. Je vzoren učenec, do drugih je prijazen in lepo vzgojen... zabavno je biti z njim."

Učiteljica 2. razreda:
"Teddy je odličen učenec, priljubljen med sošolci, toda muči ga mamina huda bolezen in gotovo morajo doma razmere zanj biti zele težke."

Učiteljica 3. razreda:
"Mamina smrt je Teddyja hudo prizadela. V šoli se sicer trudi po svojih najboljših močeh, toda njegov oče ne kaže velikega interesa, kar se bo zelo kmalu začelo kazati tudi pri Teddyju, če se ne bo nekaj spremenilo."

Učiteljica 4. razreda pa je napisala:
"Teddy je nedružaben otrok, odmaknjen in za šolo ne kaže veliko interesa. Nima veliko prijateljev in včasih med poukom spi." 

Ga. Thompson je zdaj že ugotovila, v čem je problem in postalo jo je sram. Še slabše se je počutila, ko so ji pred Božičem učenci v šolo prinesli darila, ki so bila lepo zavita v bleščeč papir, vsa, razen Teddyjevega. Njegovo darilo je bilo nerodno zavito v papirnato nakupovalno vrečko. Učiteljica ga je z bolečino odprla in nekaj otrok se je začelo posmehovati, ko je iz papirja odvila zapestnico, ki ji je manjkalo nekaj okrasnih kamenčkov in napol prazno stekleničko parfuma. Utišala jih je s tem, ko se je zahvalila za zapestnico, si jo nadela in se popršila s parfumom. Teddy je po pouku pristopil do učiteljice in ji potihem rekel: "Ga.Thompson, danes pa ste dišali, kot je za zadnji Božič dišala moja mami."

Jokala je še eno uro po tem, ko so že vsi odšli. Tistega dne je nehala učiti branje, pisanje, računanje. Začela je učiti otroke. Posebno pozornost je odslej namenjala prav Teddyju in že zelo kmalu je opazila, da je njegov um nekako oživel. Bolj kot ga je spodbujala, hitreje se je odzival. Do konca šolskega leta je bil Teddy med najbolj bistrimi učenci v v razredu in kljub njeni laži, da bo imela vse otroke enako rada, je bil Teddy med njenimi >>ljubljenčki<<.

Leto zatem je pod vrati našla Teddyjevo pismo, v katerem ji je napisal, da je bila še vedno med njegovimi najboljšimi učitelji, kar jih je imel. Šest let je minilo, ko je spet dobila njegovo pismo. Pisal ji je, da je končal srednjo šolo kot tretji najboljši dijak v razredu in da je še vedno njegova najboljša učiteljica. Čez štiri leta ji je ponovno pisal o tem, da je življenje zanj bilo težko, toda kljub temu je nadaljeval s šolanjem in končal študij kot najboljši. In še vedno je bila njegova najboljša učiteljica. Spet so minila štiri leta preden je dobila novo pismo od Teddyja. Tokrat ji je pisal o tem, da se je po diplomi odločil, da gre še naprej. Še vedno je imela prvo mesto med vsemi njegovimi učitelji. Njegov podpis je bil zdaj nekoliko daljši, podpisal se je Dr med. Theodore F. Stoddard.

 Toda zgodba se tukaj ne konča. Istega leta spomladi je dobila še eno njegovo pismo. Teddy je sporočil, da se bo poročil. Ker mu je nekaj let nazaj umrl oče, je želel, da ga. Thompson na poroki zasede mesto, ki običajno pripade ženinovi mami. Seveda je z veseljem prišla. In nadela si je tisto zapestnico z manjkajočimi kamenčki in se odišavila s parfumom, ki je Teddyja spominjal na zadnji božič, ki ga je preživel skupaj z mamo.

Ko sta se po toliko letih ponovno srečala, sta se objela in dr. Theodore Stoddard ji je zašepetal v uho:
"Hvala vam, ga. Thompson, ker ste verjeli vame. Iskrena hvala, ker sem se zaradi vas počutil pomembnega in ker ste mi pokazali, da lahko naredim nekaj drugače." 

Ga. Thompson mu je s solzami v očeh zašepetala nazaj:
"Teddy, tako zelo se motiš. Ti si bil tisti, ki me je naučil, da lahko naredim nekaj drugače. Dokler te nisem spoznala, nisem znala učiti." 
Elizabeth Silance Ballard

V ŽIVLJENJU STA DVA NAJVEČJA TRENUTKA: KO SMO ROJENI IN KO ODKRIJEMO ZAKAJ SMO ROJENI!

Dedkova miza

Star, slaboten, onemogel mož je živel v hiši svojega sina, njegove žene in štiriletnega vnuka. Starčeve roke so se tresle, njegov pogled je bil zamegljen in korak opotekajoč in negotov. Vsa družina je jedla skupaj pri isti mizi. Toda dedkove tresoče roke in opešan vid so te obrede napravili zelo težavne. Kroglice graha so se kotalile iz njegove žlice in hrana se je stresla po tleh. Ko je segal po kozarcu, je s svojimi nemirnimi rokami razlival mleko po mizi, prtu in po tleh.

Sina in njegovo ženo je ves ta nered začel močno dražiti in jeziti. Tako sta v kotu kuhinje postavila posebno, majhno mizo. Dedek je jedel sam, medtem ko so ostali skupaj lahko mirno uživali v jedi. Ko je dedek razbil nekaj krožnikov in kozarcev, sta mu zakonca začela hrano nalagati v leseno posodo. Kadar se je družina ozrla proti dedkovi mizi, so včasih opazili solzo v starčevih očeh. Kljub temu so bile edine besede sina in njegove žene le stroga svarila, kadar mu je na tla padel nož ali hrana iz krožnika.

Štiri letni sine je vse to tiho opazoval. Nekega večera, pred večerjo, je oče opazil, da se njegov sin na tleh igra z lesenimi kockami. Sladko je vprašal svojega otroka:
 »Kaj lepega boš napravil iz tega, srček?« 
Enako sladko se je odzval otrok:
»Oh, delam majhno leseno posodo za vaju z mamico, iz katere bosta lahko jedla, ko bom jaz zrasel.« 

Otrok se je nasmehnil in nadaljeval z delom. Njegove besede so tako močno zadele očeta, da je ostal onemel. Tisti večer je prijel svojega očeta za roko in ga nežno vodil nazaj do glavne jedilne mize. Do konca dedkovih dni so jedli vsi skupaj kot velika družina. In naenkrat se niti sin, niti njegova soproga nista jezila, ko je dedku na tla padel krožnik, hrana ali se razlil kozarec pijače po mizi.  

Otroci so neznansko dojemljivi. Modri starši ugotovijo, da prav vsak dan postavljajo temelje, na katerih bodo v prihodnosti stali njihovi otroci – in morda tudi oni sami.

Vsaka misel šteje

Mislite zadovoljne misli. Zdaj… danes… ta trenutek… lahko izberete, da boste spremenili svoje razmišljanje. Življenje se vam ne bo obrnilo čez noč, a če boste vztrajni in se dan za dnem odločali, da boste razmišljali tako, da se boste ob mislih počutili dobro, bodo pozitivne misli in zamisli prežele vašo zavest ter napolnile vaše življenje z upanjem in radostjo.  

Vsaka misel šteje. Vsaka pozitivna misel v vaše življenje prinaša dobro =)

Če bi še enkrat živela ...

Ko so zdaj že pokojno petinosemdesetletno Nadine Stair vprašali, kako bi živela, če bi lahko še enkrat živela, je odgovorila: