Resnična vrednost

Slavni govorec je enega od svojih seminarjev pričel tako, da je v roki držal bankovec za 20 dolarjev. V prostoru, kjer je bilo prisotnih 200 poslušalcev, je vprašal:

»Kdo si želi ta 20 dolarski bankovec?«

Roke so se začele dvigovati. Dejal je: »Dal vam bom ta bankovec, ampak najprej mi dovolite, da naredim tole.« Potem je zmečkal bankovec in ga ponovno dvignil v zrak. Vprašal je: »Kdo si ga še vedno želi?« Roke so bile še vedno dvignjene. »Dobro«, je odgovoril, »Kaj pa če naredim tole?« Bankovec je vrgel na tla in začel po njem stopati. Potem ga je pobral, zmečkanega in umazanega. »Kdo si ga želi sedaj?« Roke so bile še vedno v zraku.

»Prijatelji moji, danes smo se naučili zelo dragocene lekcije«, je dejal, »ne glede na to, kaj sem napravil z denarjem, še vedno si ga želite, ker bankovec ni izgubil na svoji vrednosti. Še vedno je vreden 20 dolarjev.

V življenju mnogokrat pademo, smo zmečkani, pohabljeni, na tleh v umazaniji, vse to z odločitvami, ki jih sprejemamo in okoliščinami, ki nam prihajajo na pot. Takrat čutimo, da smo nevredni ljubezni, nevredni topline, nevredni samih sebe.  

Ampak ne glede na to, kaj se je zgodilo ali kaj se bo zgodilo z vami, nikoli ne boste izgubili svoje resnične vrednosti. Umazani ali čisti, zmečkani ali povsem urejeni, še vedno ste neprecenljivi … zlasti za tiste ljudi, ki vas imajo radi.«

Ko odkrijemo, zakaj smo rojeni?

Učiteljica 5. razreda, ga. Thompson, je na prvi šolski dan stala pred razredom in se zlagala otrokom. Rekla jim je, da jih bo imela vse enako rada in da ne bo delala razlik, čeprav je vedela, da to ne bo mogoče.

V prvi vrsti je namreč sedel fant po imenu Teddy, za katerega je slišala, da je precej problematičen, poleg tega pa je izgledal precej zanemarjeno in tudi umival se ni prav pogosto. Že vnaprej je vedela, da ne bo imela težav s tem, ko mu bo z rdečo vse prečrtala in napisala negativno oceno...

Na začetku leta je vsak učitelj dobil mapo otroka, kjer so bila napisana mnenja prejšnjih učiteljev. Ga. Thompson je Teddijevo mapo seveda pogledala zadnjo, ni pa bila pripravljena na presenečenje, ki jo je v njej čakalo...

Učiteljica 1. razreda je o Teddyju napisala:  
"Teddy je bister in živahen otrok. Je vzoren učenec, do drugih je prijazen in lepo vzgojen... zabavno je biti z njim."

Učiteljica 2. razreda:
"Teddy je odličen učenec, priljubljen med sošolci, toda muči ga mamina huda bolezen in gotovo morajo doma razmere zanj biti zele težke."

Učiteljica 3. razreda:
"Mamina smrt je Teddyja hudo prizadela. V šoli se sicer trudi po svojih najboljših močeh, toda njegov oče ne kaže velikega interesa, kar se bo zelo kmalu začelo kazati tudi pri Teddyju, če se ne bo nekaj spremenilo."

Učiteljica 4. razreda pa je napisala:
"Teddy je nedružaben otrok, odmaknjen in za šolo ne kaže veliko interesa. Nima veliko prijateljev in včasih med poukom spi." 

Ga. Thompson je zdaj že ugotovila, v čem je problem in postalo jo je sram. Še slabše se je počutila, ko so ji pred Božičem učenci v šolo prinesli darila, ki so bila lepo zavita v bleščeč papir, vsa, razen Teddyjevega. Njegovo darilo je bilo nerodno zavito v papirnato nakupovalno vrečko. Učiteljica ga je z bolečino odprla in nekaj otrok se je začelo posmehovati, ko je iz papirja odvila zapestnico, ki ji je manjkalo nekaj okrasnih kamenčkov in napol prazno stekleničko parfuma. Utišala jih je s tem, ko se je zahvalila za zapestnico, si jo nadela in se popršila s parfumom. Teddy je po pouku pristopil do učiteljice in ji potihem rekel: "Ga.Thompson, danes pa ste dišali, kot je za zadnji Božič dišala moja mami."

Jokala je še eno uro po tem, ko so že vsi odšli. Tistega dne je nehala učiti branje, pisanje, računanje. Začela je učiti otroke. Posebno pozornost je odslej namenjala prav Teddyju in že zelo kmalu je opazila, da je njegov um nekako oživel. Bolj kot ga je spodbujala, hitreje se je odzival. Do konca šolskega leta je bil Teddy med najbolj bistrimi učenci v v razredu in kljub njeni laži, da bo imela vse otroke enako rada, je bil Teddy med njenimi >>ljubljenčki<<.

Leto zatem je pod vrati našla Teddyjevo pismo, v katerem ji je napisal, da je bila še vedno med njegovimi najboljšimi učitelji, kar jih je imel. Šest let je minilo, ko je spet dobila njegovo pismo. Pisal ji je, da je končal srednjo šolo kot tretji najboljši dijak v razredu in da je še vedno njegova najboljša učiteljica. Čez štiri leta ji je ponovno pisal o tem, da je življenje zanj bilo težko, toda kljub temu je nadaljeval s šolanjem in končal študij kot najboljši. In še vedno je bila njegova najboljša učiteljica. Spet so minila štiri leta preden je dobila novo pismo od Teddyja. Tokrat ji je pisal o tem, da se je po diplomi odločil, da gre še naprej. Še vedno je imela prvo mesto med vsemi njegovimi učitelji. Njegov podpis je bil zdaj nekoliko daljši, podpisal se je Dr med. Theodore F. Stoddard.

 Toda zgodba se tukaj ne konča. Istega leta spomladi je dobila še eno njegovo pismo. Teddy je sporočil, da se bo poročil. Ker mu je nekaj let nazaj umrl oče, je želel, da ga. Thompson na poroki zasede mesto, ki običajno pripade ženinovi mami. Seveda je z veseljem prišla. In nadela si je tisto zapestnico z manjkajočimi kamenčki in se odišavila s parfumom, ki je Teddyja spominjal na zadnji božič, ki ga je preživel skupaj z mamo.

Ko sta se po toliko letih ponovno srečala, sta se objela in dr. Theodore Stoddard ji je zašepetal v uho:
"Hvala vam, ga. Thompson, ker ste verjeli vame. Iskrena hvala, ker sem se zaradi vas počutil pomembnega in ker ste mi pokazali, da lahko naredim nekaj drugače." 

Ga. Thompson mu je s solzami v očeh zašepetala nazaj:
"Teddy, tako zelo se motiš. Ti si bil tisti, ki me je naučil, da lahko naredim nekaj drugače. Dokler te nisem spoznala, nisem znala učiti." 
Elizabeth Silance Ballard

V ŽIVLJENJU STA DVA NAJVEČJA TRENUTKA: KO SMO ROJENI IN KO ODKRIJEMO ZAKAJ SMO ROJENI!

Dedkova miza

Star, slaboten, onemogel mož je živel v hiši svojega sina, njegove žene in štiriletnega vnuka. Starčeve roke so se tresle, njegov pogled je bil zamegljen in korak opotekajoč in negotov. Vsa družina je jedla skupaj pri isti mizi. Toda dedkove tresoče roke in opešan vid so te obrede napravili zelo težavne. Kroglice graha so se kotalile iz njegove žlice in hrana se je stresla po tleh. Ko je segal po kozarcu, je s svojimi nemirnimi rokami razlival mleko po mizi, prtu in po tleh.

Sina in njegovo ženo je ves ta nered začel močno dražiti in jeziti. Tako sta v kotu kuhinje postavila posebno, majhno mizo. Dedek je jedel sam, medtem ko so ostali skupaj lahko mirno uživali v jedi. Ko je dedek razbil nekaj krožnikov in kozarcev, sta mu zakonca začela hrano nalagati v leseno posodo. Kadar se je družina ozrla proti dedkovi mizi, so včasih opazili solzo v starčevih očeh. Kljub temu so bile edine besede sina in njegove žene le stroga svarila, kadar mu je na tla padel nož ali hrana iz krožnika.

Štiri letni sine je vse to tiho opazoval. Nekega večera, pred večerjo, je oče opazil, da se njegov sin na tleh igra z lesenimi kockami. Sladko je vprašal svojega otroka:
 »Kaj lepega boš napravil iz tega, srček?« 
Enako sladko se je odzval otrok:
»Oh, delam majhno leseno posodo za vaju z mamico, iz katere bosta lahko jedla, ko bom jaz zrasel.« 

Otrok se je nasmehnil in nadaljeval z delom. Njegove besede so tako močno zadele očeta, da je ostal onemel. Tisti večer je prijel svojega očeta za roko in ga nežno vodil nazaj do glavne jedilne mize. Do konca dedkovih dni so jedli vsi skupaj kot velika družina. In naenkrat se niti sin, niti njegova soproga nista jezila, ko je dedku na tla padel krožnik, hrana ali se razlil kozarec pijače po mizi.  

Otroci so neznansko dojemljivi. Modri starši ugotovijo, da prav vsak dan postavljajo temelje, na katerih bodo v prihodnosti stali njihovi otroci – in morda tudi oni sami.

Vsaka misel šteje

Mislite zadovoljne misli. Zdaj… danes… ta trenutek… lahko izberete, da boste spremenili svoje razmišljanje. Življenje se vam ne bo obrnilo čez noč, a če boste vztrajni in se dan za dnem odločali, da boste razmišljali tako, da se boste ob mislih počutili dobro, bodo pozitivne misli in zamisli prežele vašo zavest ter napolnile vaše življenje z upanjem in radostjo.  

Vsaka misel šteje. Vsaka pozitivna misel v vaše življenje prinaša dobro =)

Če bi še enkrat živela ...

Ko so zdaj že pokojno petinosemdesetletno Nadine Stair vprašali, kako bi živela, če bi lahko še enkrat živela, je odgovorila: