Oprostite jim

Če ste se sposobni počutiti prizadete, potem ste sposobni to bolečino tudi pozdraviti. Kadar vas nekdo razjezi, poniža, se vtika v vas, vas žali ali kaj podobnega, se počutite prizadete - na nek drug način, postanete aktiven udeleženec v tej bolečini, ki vas prizadene. To ne pomeni, da je bilo tisto, kar so vam storili prav - to ni iskanje izgovorov ali opravičil za njihova dejanja.

Kljub temu bo vaša najboljša strategija, da greste preko tega in to pozabite. Bolečina, ki jo čutite, je vsa vaša in podaljšuje vašo negativno izkušnjo iz preteklosti. Zato se odločite in nehajte čutiti to bolečino.

To, da jim oprostite, prinese veliko več vam kot pa osebi, ki ste ji oprostili. Zato naj vam to preide v navado. Dlje, ko boste odlašali z oproščanjem, dlje boste zgolj žrtev prvotnega vdora v vašo zasebnost.

Ni pomembno, kako grob je bil vdor v vašo zasebnost, vaše oproščanje bo znak, da niste več pripravljeni sodelovati v mučenju samega sebe. To je izjemno močna strategija za vaše življenje. Oprostite jim in naredite s tem svoje življenje bolj pozitivno, bolj produktivno, bolj radostno in polnejše.

Uporabi vso svojo moč

Majhen deček se je v sončnem sobotnem jutru igral na peskovniku pred svojo hišo. S seboj je imel veliko majhnih, plastičnih avtomobilčkov in tovornjakov vseh barv in velikosti. Medtem ko je ustvarjal ceste, mostove in tunele, je globoko v mivki našel velik kamen. Skoraj majhno skalo. 

Previdno in marljivo jo je odkopal in jo poskušal dvigniti. Pa ni šlo. Nekaj časa je razmišljal, potem je sedel na mivko, se s hrbtom in rokami uprl ob majhen kamniti rob, ki je ločeval peskovnik od zelenega travnika pred hišo, s svojimi drobnimi nožicami pa ob kamen in potisnil. Kamen se je premaknil. Čisto malo. Spet je storil isto in z velikim naporom in vztrajnostjo premaknil kamen prav do roba peskovnika. Pa mu še vedno ni bilo všeč. Kamen je še vedno kvaril podobo cest, mostov in tunelov, ki jih je deček želel ustvariti na mehkem pesku. 

Poskušal je znova. Dvignil je kamen in ga poskušal skotaliti čez majhen rob peskovnika, na travnik. Pa ni šlo. Kamen je bil močnejši od njega. Mali se vseeno ni predal. Spet je sedel na tla in z istim postopkom kot prej porinil kamen ob rob. Da bi ga izrinil čez, si je želel. Kamen se je res malo dvignil, potem se je spustil na tla, kjer je že prej ždel, tako da je prekril še prstke na drobnih dečkovih nožicah. Malemu so se orosile oči.

Vse to dogajanje je skozi okno hiše pozorno opazoval njegov oče. Tisti trenutek, ko so dečku solze spolzele po licih, je nad seboj zagledal senco. Bil je njegov oče.

»Sin moj, zakaj nisi uporabil vse svoje moči, ki ti je bila na voljo?« ga je vprašal. Deček mu je solzno, s tresočim se glasom odvrnil: »Oče, uporabil sem prav vso svojo moč in voljo.«
»Ne, sin,« mu je prijazno in nežno odvrnil oče.
»Nisi uporabil vse svoje moči, nisi poklical mene na pomoč.«

Ko je to izgovoril, je oče prijel kamen in ga z lahkoto odstranil iz peskovnika svojega sina.

Če je življenje igra, potem potrebujemo pravila zanjo!

1. Pravilo: Dobili ste telo.
Lahko vam je všeč, morda pa ga celo ne marate – ampak - vaše je in bo z vami dokler boste živi. Sprejmite ga. Tisto pomembno ni v zunanjosti. 

2. Pravilo: Dobili boste lekcije.
Vpisani ste v celodnevno, neuradno šolo z naslovom “Življenje”. Prav vsak dan boste imeli priložost, da se naučite kakšno lekcijo. Lahko vam bo všeč ali ne, vendar so te lekcije pisane vam na kožo in so del vašega učnega načrta.

3. Pravilo: Napak ni – samo lekcije so!
Vaša rast je proces eksperimentiranja, je serija poskusov, napak in občasnih uspehov. Vsi, uspeli in neuspeli poskusi, so del tega procesa in so lekcije, ki se jih morate naučiti. Zato bodite sočutni do sebe in drugih. Učenje včasih traja precej dlje kot bi želeli.

4. Pravilo: Lekcije se ponavljajo, dokler se jih ne naučite.
Lekcije se bodo ponavljale v najrazličnejših oblikah toliko časa, dokler jih ne boste razumeli in se naučili vsega kar je potrebno. Ko jih boste obvladali, boste seveda dobili nove. Zavedanje, želja po spremembi in potrpljenje bodo vaše najmočnejše orožje.

5. Pravilo: Učenja ni nikoli konec.
Učenje se ne zaključi v nobenem obdobju v življenju. Dokler boste živi, bodo tu tudi lekcije, ki se jih bo treba naučiti. Zato se ne upirajte ritmu življenja. Bodite dovolj ponižni in priznajte svoje napake, dovolj fleksibilni in se učite iz njih, kajti togost vas bo oropala vse svobode in lahkotnosti novih možnosti.

6. Pravilo: “Tam” ni nič boljše kot “tukaj”. 
Ko namreč vaš “tam” postane tukaj, boste seveda vedno našli nov “tam”, ki bo videti bolj vabljiv kot trenutni tukaj. S hvaležnostjo sprejmite vse kar je dobrega v vašem življenju in ne preštevajte tistega kar ni. Vsak trenutek svojega potovanja skozi življenje se zavedajte, da ste točno tam, kjer je najbolj prav. Opomnite se, če pozabite, kajti tako boste lažje našli zaupanje in svoj mir.

7. Pravilo: Drugi so le vaša ogledala.
Pri nikomer ne ljubite ali sovražite nečesa, kar ne odseva tistega, kar ljubite ali sovražite pri sebi. Bodite tolerantni do drugih – sprejmite jih take kot so. Imejte zdrav odnos do dojemanja sebe, svojih razmišljanj in občutkov. Bodite v oporo drugim – če tega ne zmorete, je to najboljši znak, da nekje zanikate svoje potrebe.  

8. Pravilo: Kaj boste storili s svojim življenjem je odvisno od vas.
Imate prav vso orodje in vse potrebne spretnosti – kaj boste z njimi storili je odvisno samo od vas. Prevzemite odgovornost za vse kar počnete. Ne jezite se! Slabi spomini povzročajo zmedo v vašem razmišljanju.

9. Pravilo: Vsi odgovori so v vaši notranjosti.
Treba jih je le poiskati, poslušati in zaupati. Zaupajte svojim instinktom in najglobljim občutkom. Ni pomembno kako jih zaznate – kot droban glasek ali močan inspirativni preblisk.

10. Pravilo: Vse to boste pozabili ob rojstvu.
S tem znanjem se rodimo. Že najzgodnejše izkušnje nas popeljejo v fizični svet, stran od duhovnega in sčasoma začnemo dvomiti, ne zaupamo in ne verjamemo. Lahko se pa vsega spet spomnite, če želite. Seveda pa se bo treba potruditi in poiskati in obuditi vaše notranje vedenje.

Povzeto po knjigi:
If Life Is a Game, These are the Rules

Besede imajo moč

Živela je ženska, pametna in dobrosrčna. Imela je hčer, ki jo je nadvse ljubila. Nekega dne je prišla domov z dela, vsa utrujena in notranje napeta in še s strahotnim glavobolom povrhu. Želela si je miru in tišine, toda njena hči je neugnano prepevala in veselo poskakovala.

Ni namreč vedela, kako se mama počuti; bila je pač v svojem svetu, v svojih lastnih sanjah. Bila je razigrana, in čedalje glasneje je skakala in prepevala ter tako izražala svoje veselje in ljubezen. Pela je tako na glas, da je mamo glava samo še bolj bolela, in v nekem trenutku ji je prekipelo. Z besnim pogledom je ošinila svojo prelepo hčerkico in kriknila: "Utihni že! Grdo poješ. Ali ne bi bila raje tiho?"

V resnici seveda ni bilo krivo hčerino petje; šlo je samo za to, da mama v tistem trenutku pač ni mogla prenašati nobenega hrupa. Toda hči je verjela njenim besedam, in je pri priči sklenila dogovor s sabo. Odtlej nikdar več ni zapela, kajti prepričana je bila, da grdo poje in da bo šla s svojim glasom na živce vsakomur, ki bi jo slišal. 

V šoli je postala plašna, in če so ji rekli, naj kaj zapoje, ni odprla ust. Celo pogovori z drugimi so ji šli čedalje težje z jezika. Skratka, po tem notranjem dogovoru se je ta mala deklica povsem spremenila: prepričana je bila, da mora zatirati svoja občutja, da bi jo drugi sprejeli in ljubili.

Kadarkoli slišimo kako mnenje in mu verjamemo, sklenemo dogovor s sabo, in ta dogovor postane del našega celotnega naziranja. 

Deklica je počasi odraščala, in čeprav je imela prelep glas, nikdar ni več zapela. Iz enega samega "uroka" je razvila cel "kompleks". In uročil jo je prav tisti človek, ki ga je najbolj ljubila: mama. Ta takrat niti ni opazila, kaj je storila s svojo besedo. Ni se zavedala, da je uporabila črno magijo in uročila hčerkico. Ni vedela, kakšno moč ima beseda, zato je tudi ne gre obsojati. Storila je pač samo to, kar so ji, tako ali drugače, storili njen oče, mati in drugi. Kakor so besedo zlorabili oni, tako jo je zdaj ona.

Kolikokrat to storimo svojim otrokom! Izrečemo jim kako podobno svoje mnenje, potem pa še leta in leta prenašajo urok te črne magije. Z nami se gredo črno magijo tudi ljudje, ki nas imajo radi, vendar to počnejo nehote in nevede. Zato jim moramo odpustiti; saj niso vedeli, kaj počno.

Še en primer. Zjutraj se zbudite z občutkom sreče v srcu. Tako sijajno se počutite, da kar uro ali dve preždite pred ogledalom in se zaljšate. Pa pride na obisk katera izmed vaših najboljših prijateljic in vam reče: "Kaj, hudiča, pa je s tabo? Saj nisi ničemur podobna. Pa ta tvoja obleka - kako si smešna v njej! In to zadostuje; to je dovolj, da vas pahne naravnost v pekel. Mogoče vam je prijateljica to rekla samo zato, da bi vas prizadela. In res vas je. Povedala je, kaj si misli, in sicer z vso močjo besede, ki stoji za povedanim. Če njeno mnenje sprejmete, postane dogovor oziroma prepričanje, in v to prepričanje vložite vso svojo moč. Tako to mnenje postane črna magija oziroma urok.

Takšnim urokom je težko vzeti moč. Edina rešitev je, da sklenemo kak nov dogovor, ki temelji na resnici. Resnica je namreč najpomembnejši del brezgrajnosti v besedah. Na enem rezilu meča so laži, ki ustvarjajo črno magijo, na drugem pa resnica, ki ima moč, da prežene črnomagijski urok. Edinole resnica vas bo osvobodila.

Don Miguel Ruiz, zgodba iz knjige Štirje dogovori

Bodite kot orel ...

Kakšen lep dan je danes - pa čeprav je zunaj slabo vreme, kajne? Zakaj lep, ko pa je zunaj oblačno ali celo dežuje? Spomnite se stare kitajske modrosti o JING JANG - u, kjer je v vsaki dobri stvari nekaj malega slabega in v vsaki slabi stvari nekaj dobrega. Potrudite se najti tisto dobro v vsakem izzivu, ki vam stopi na pot. Napor, ki ga boste vložili, se vam bo tisočkratno povrnil. Ko najdete tisto dobro, se osredotočite na to, podpirajte in razvijajte samo to. Izziv bo postal vaša priložnost in vaša pot v bodočnost.

Bodite kot ptica. Bodite kot orel, letite visoko. Zakrožite nad svojim življenjem, poglejte vse tiste trenutke, ki so prišli, ko ste se utapljali v vodah samopomilovanja. Zdaj veste, da ste boljši. Zdaj ste se dvignili nad probleme in iščete izzive. Pa tudi če kdaj za hip predahnete, opazujte okolico in iščite nove izzive. Prišli vam bodo nasproti, zdaj ste pripravljeni, da jih prepoznate in naredite iz njih priložnosti.

Verjamete, da zmorete. Verjamete vase, saj puščate ostanke starih razmišljanj daleč za sabo. Povsod ste si nalepili opozorila, s katerimi se opozarjate na svojo izbrano pot. Namesto počasnega sprehajanja, plazenja ali ždenja ste si izbrali, da boste leteli. Hitro, visoko, daleč.

Tako daleč, kot sežejo vaše misli.

86.400 Eur

Predstavljajte si banko, ki vaš tekoči račun vsako jutro napolni z 86.400 evri. Vendar se vsota ne prenaša na drugi dan. Vsak večer banka izbriše ves preostali znesek, ki ga niste utegnili porabiti med dnevom.

Kaj bi storili? Zapravili bi vsak tolar posebej, seveda!

Vsak izmed nas ima takšno banko. Imenuje se čas. Vsako jutro nam priskrbi na razpolago svojih 86.400 sekund. Vsako noč se izbriše vsota, ki je čez dan niste uspeli izkoristiti za dober namen. Ne prenaša se na drugi dan in ne dopušča prekoračitev.

Vsak dan se za vas odpre nov časovno-bančni račun. Vsako noč se neporabljen ostanek izbriše in uniči. Če ne izkoristite dnevnega nakazila na ta račun, je izguba vaša. Ni povratka nazaj in tudi na jutri ne morete računati.

Živeti morate v sedanjosti in porabljati vašo dnevno vsoto nakazanega časa. Investirajte ga, da boste od njega imeli kar največ, tako v svojem zdravju, kot sreči in uspehu!

Čas že teče. Izkoristite ta dan…

Prepoznajte vrednost vsakega trenutka, ki ga imate na razpolago! In ovrednotite ga zato, ker ga delite z nekom, ki vam je pri srcu, z nekom, ki je vreden vašega časa.

Resnična vrednost

Slavni govorec je enega od svojih seminarjev pričel tako, da je v roki držal bankovec za 20 dolarjev. V prostoru, kjer je bilo prisotnih 200 poslušalcev, je vprašal:

»Kdo si želi ta 20 dolarski bankovec?«

Roke so se začele dvigovati. Dejal je: »Dal vam bom ta bankovec, ampak najprej mi dovolite, da naredim tole.« Potem je zmečkal bankovec in ga ponovno dvignil v zrak. Vprašal je: »Kdo si ga še vedno želi?« Roke so bile še vedno dvignjene. »Dobro«, je odgovoril, »Kaj pa če naredim tole?« Bankovec je vrgel na tla in začel po njem stopati. Potem ga je pobral, zmečkanega in umazanega. »Kdo si ga želi sedaj?« Roke so bile še vedno v zraku.

»Prijatelji moji, danes smo se naučili zelo dragocene lekcije«, je dejal, »ne glede na to, kaj sem napravil z denarjem, še vedno si ga želite, ker bankovec ni izgubil na svoji vrednosti. Še vedno je vreden 20 dolarjev.

V življenju mnogokrat pademo, smo zmečkani, pohabljeni, na tleh v umazaniji, vse to z odločitvami, ki jih sprejemamo in okoliščinami, ki nam prihajajo na pot. Takrat čutimo, da smo nevredni ljubezni, nevredni topline, nevredni samih sebe.  

Ampak ne glede na to, kaj se je zgodilo ali kaj se bo zgodilo z vami, nikoli ne boste izgubili svoje resnične vrednosti. Umazani ali čisti, zmečkani ali povsem urejeni, še vedno ste neprecenljivi … zlasti za tiste ljudi, ki vas imajo radi.«

Ko odkrijemo, zakaj smo rojeni?

Učiteljica 5. razreda, ga. Thompson, je na prvi šolski dan stala pred razredom in se zlagala otrokom. Rekla jim je, da jih bo imela vse enako rada in da ne bo delala razlik, čeprav je vedela, da to ne bo mogoče.

V prvi vrsti je namreč sedel fant po imenu Teddy, za katerega je slišala, da je precej problematičen, poleg tega pa je izgledal precej zanemarjeno in tudi umival se ni prav pogosto. Že vnaprej je vedela, da ne bo imela težav s tem, ko mu bo z rdečo vse prečrtala in napisala negativno oceno...

Na začetku leta je vsak učitelj dobil mapo otroka, kjer so bila napisana mnenja prejšnjih učiteljev. Ga. Thompson je Teddijevo mapo seveda pogledala zadnjo, ni pa bila pripravljena na presenečenje, ki jo je v njej čakalo...

Učiteljica 1. razreda je o Teddyju napisala:  
"Teddy je bister in živahen otrok. Je vzoren učenec, do drugih je prijazen in lepo vzgojen... zabavno je biti z njim."

Učiteljica 2. razreda:
"Teddy je odličen učenec, priljubljen med sošolci, toda muči ga mamina huda bolezen in gotovo morajo doma razmere zanj biti zele težke."

Učiteljica 3. razreda:
"Mamina smrt je Teddyja hudo prizadela. V šoli se sicer trudi po svojih najboljših močeh, toda njegov oče ne kaže velikega interesa, kar se bo zelo kmalu začelo kazati tudi pri Teddyju, če se ne bo nekaj spremenilo."

Učiteljica 4. razreda pa je napisala:
"Teddy je nedružaben otrok, odmaknjen in za šolo ne kaže veliko interesa. Nima veliko prijateljev in včasih med poukom spi." 

Ga. Thompson je zdaj že ugotovila, v čem je problem in postalo jo je sram. Še slabše se je počutila, ko so ji pred Božičem učenci v šolo prinesli darila, ki so bila lepo zavita v bleščeč papir, vsa, razen Teddyjevega. Njegovo darilo je bilo nerodno zavito v papirnato nakupovalno vrečko. Učiteljica ga je z bolečino odprla in nekaj otrok se je začelo posmehovati, ko je iz papirja odvila zapestnico, ki ji je manjkalo nekaj okrasnih kamenčkov in napol prazno stekleničko parfuma. Utišala jih je s tem, ko se je zahvalila za zapestnico, si jo nadela in se popršila s parfumom. Teddy je po pouku pristopil do učiteljice in ji potihem rekel: "Ga.Thompson, danes pa ste dišali, kot je za zadnji Božič dišala moja mami."

Jokala je še eno uro po tem, ko so že vsi odšli. Tistega dne je nehala učiti branje, pisanje, računanje. Začela je učiti otroke. Posebno pozornost je odslej namenjala prav Teddyju in že zelo kmalu je opazila, da je njegov um nekako oživel. Bolj kot ga je spodbujala, hitreje se je odzival. Do konca šolskega leta je bil Teddy med najbolj bistrimi učenci v v razredu in kljub njeni laži, da bo imela vse otroke enako rada, je bil Teddy med njenimi >>ljubljenčki<<.

Leto zatem je pod vrati našla Teddyjevo pismo, v katerem ji je napisal, da je bila še vedno med njegovimi najboljšimi učitelji, kar jih je imel. Šest let je minilo, ko je spet dobila njegovo pismo. Pisal ji je, da je končal srednjo šolo kot tretji najboljši dijak v razredu in da je še vedno njegova najboljša učiteljica. Čez štiri leta ji je ponovno pisal o tem, da je življenje zanj bilo težko, toda kljub temu je nadaljeval s šolanjem in končal študij kot najboljši. In še vedno je bila njegova najboljša učiteljica. Spet so minila štiri leta preden je dobila novo pismo od Teddyja. Tokrat ji je pisal o tem, da se je po diplomi odločil, da gre še naprej. Še vedno je imela prvo mesto med vsemi njegovimi učitelji. Njegov podpis je bil zdaj nekoliko daljši, podpisal se je Dr med. Theodore F. Stoddard.

 Toda zgodba se tukaj ne konča. Istega leta spomladi je dobila še eno njegovo pismo. Teddy je sporočil, da se bo poročil. Ker mu je nekaj let nazaj umrl oče, je želel, da ga. Thompson na poroki zasede mesto, ki običajno pripade ženinovi mami. Seveda je z veseljem prišla. In nadela si je tisto zapestnico z manjkajočimi kamenčki in se odišavila s parfumom, ki je Teddyja spominjal na zadnji božič, ki ga je preživel skupaj z mamo.

Ko sta se po toliko letih ponovno srečala, sta se objela in dr. Theodore Stoddard ji je zašepetal v uho:
"Hvala vam, ga. Thompson, ker ste verjeli vame. Iskrena hvala, ker sem se zaradi vas počutil pomembnega in ker ste mi pokazali, da lahko naredim nekaj drugače." 

Ga. Thompson mu je s solzami v očeh zašepetala nazaj:
"Teddy, tako zelo se motiš. Ti si bil tisti, ki me je naučil, da lahko naredim nekaj drugače. Dokler te nisem spoznala, nisem znala učiti." 
Elizabeth Silance Ballard

V ŽIVLJENJU STA DVA NAJVEČJA TRENUTKA: KO SMO ROJENI IN KO ODKRIJEMO ZAKAJ SMO ROJENI!

Dedkova miza

Star, slaboten, onemogel mož je živel v hiši svojega sina, njegove žene in štiriletnega vnuka. Starčeve roke so se tresle, njegov pogled je bil zamegljen in korak opotekajoč in negotov. Vsa družina je jedla skupaj pri isti mizi. Toda dedkove tresoče roke in opešan vid so te obrede napravili zelo težavne. Kroglice graha so se kotalile iz njegove žlice in hrana se je stresla po tleh. Ko je segal po kozarcu, je s svojimi nemirnimi rokami razlival mleko po mizi, prtu in po tleh.

Sina in njegovo ženo je ves ta nered začel močno dražiti in jeziti. Tako sta v kotu kuhinje postavila posebno, majhno mizo. Dedek je jedel sam, medtem ko so ostali skupaj lahko mirno uživali v jedi. Ko je dedek razbil nekaj krožnikov in kozarcev, sta mu zakonca začela hrano nalagati v leseno posodo. Kadar se je družina ozrla proti dedkovi mizi, so včasih opazili solzo v starčevih očeh. Kljub temu so bile edine besede sina in njegove žene le stroga svarila, kadar mu je na tla padel nož ali hrana iz krožnika.

Štiri letni sine je vse to tiho opazoval. Nekega večera, pred večerjo, je oče opazil, da se njegov sin na tleh igra z lesenimi kockami. Sladko je vprašal svojega otroka:
 »Kaj lepega boš napravil iz tega, srček?« 
Enako sladko se je odzval otrok:
»Oh, delam majhno leseno posodo za vaju z mamico, iz katere bosta lahko jedla, ko bom jaz zrasel.« 

Otrok se je nasmehnil in nadaljeval z delom. Njegove besede so tako močno zadele očeta, da je ostal onemel. Tisti večer je prijel svojega očeta za roko in ga nežno vodil nazaj do glavne jedilne mize. Do konca dedkovih dni so jedli vsi skupaj kot velika družina. In naenkrat se niti sin, niti njegova soproga nista jezila, ko je dedku na tla padel krožnik, hrana ali se razlil kozarec pijače po mizi.  

Otroci so neznansko dojemljivi. Modri starši ugotovijo, da prav vsak dan postavljajo temelje, na katerih bodo v prihodnosti stali njihovi otroci – in morda tudi oni sami.

Vsaka misel šteje

Mislite zadovoljne misli. Zdaj… danes… ta trenutek… lahko izberete, da boste spremenili svoje razmišljanje. Življenje se vam ne bo obrnilo čez noč, a če boste vztrajni in se dan za dnem odločali, da boste razmišljali tako, da se boste ob mislih počutili dobro, bodo pozitivne misli in zamisli prežele vašo zavest ter napolnile vaše življenje z upanjem in radostjo.  

Vsaka misel šteje. Vsaka pozitivna misel v vaše življenje prinaša dobro =)

Če bi še enkrat živela ...

Ko so zdaj že pokojno petinosemdesetletno Nadine Stair vprašali, kako bi živela, če bi lahko še enkrat živela, je odgovorila:

Zakon privlačnosti skozi zgodbo

Velik potepuški pes se je znašel v nenavadni sobi: vse stene so bile od vrha do tal prekrite z ogledali. Ves presenečen je v trenutku spoznal, da ga je obkrožila cela tolpa psov. V jezi in strahu je začel kazati zobe, renčati in lajati. Psi okoli njega so, normalno, ponavljali za njim: renčali so in kazali zobe.

Da bi se ubranil pred napadom, se je pes začel vrtoglavo hitro vrteti okoli svoje osi, dokler ni s vso silo planil v enega od namišljenih napadalnih psov. Napol mrtev in krvav se je sredi razbitega ogledala zgrudil na tla. Če bi ob prihodu samo enkrat prijazno pomahal z repom, bi ga vsi psi sprejeli prijazno.  

Nauk: Človek vedno najde tisto, kar pričakuje, da bo našel.

Podpora soljudi

Ljudje vstopajo v vaše življenje z določenim razlogom. Od nekaterih se česa naučite in nato krenejo dalje, medtem ko se drugi vračajo, ker se morate od njih še česa naučiti. Spet tretji vas spremljajo vse življenje.

Dobro se ozrite okoli sebe in se vprašajte:  
"Ali so v mojem življenju navzoči ljudje, ki me podpirajo in spodbujajo k učenju in osebni rasti?"

Poiščite si podporno skupino, krog soljudi, s katerimi boste delili svoje izkušnje in kjer boste tudi vi druge česa naučili. Poiščite krog ljudi, ki v vas vidi potencial in išče dobro v vas in presenečeni boste, česa vse ste sposobni doseči =)

Zakaj so potrebne spremembe?

Orel ima najdaljšo življenjsko dobo med pticami. Lahko živi do 70 let. A da bi živel tako dolgo, mora sprejeti težko in naporno odločitev.

Pri štiridesetih letih namreč njegovi dolgi in prožni kremplji ne morejo več loviti plena, s katerim se hrani. Njegov dolg in oster kljun postane ukrivljen. Njegova stara in težka krila z gostim perjem se pri letu zatikajo, kar mu let vedno bolj onemogoča.

Takrat orlu preostaneta dve možnosti: umreti ali podati se v boleč proces sprememb, pravcate preobrazbe, ki traja celih 150 dni.

Ta proces sprememb se začne na vrhu gore, kamor orel poleti... Orel odleti na vrh gore, da bi začel proces sprememb... Orel kljuva v kamen, dokler mu del kljuna ne odleti. Potem čaka, da mu zraste nov kljun. Z njim si skljuva stare in neprožne kremplje. Ko zrastejo novi kremplji, si z njimi populi stara težka peresa. Pet mesecev traja preobrazba! In potem poleti spet v letu mladega, prožnega, močnega orla. In živi še 30 let.

Ste kdaj pomislili? Ste pripravljeni čez boleč proces sprememb, da bi zaživeli drugače? Zakaj so potrebne spremembe?  

* Včasih moramo začeti in opraviti proces sprememb, da bi preživeli 
* Včasih se moramo znebiti starih spominov, navad in ostalih običajev iz preteklosti.  

Ko smo osvobojeni bremen preteklosti, lahko izkoristimo čas sedanjosti ...