»Dovolila bi si narediti več napak. Bolj bi bila sproščena, bolj bi si razgibala življenje. Ravnala bi nekoliko bolj nespametno in prismojeno. Manj stvari bi jemala resno. Več možnosti bi si naklonila. Splezala bi na več vrhov in preplavala več rek. Privoščila bi si več sladoleda in manj fižola. Morda bi si privoščila več realnih težav in manj navideznih. Veste, jaz sem oseba, ki vsako svojo uro dan za dnem živi smotrno in prištevno. Oh, imela sem svoje trenutke, in če bi znova živela, bi si jih privoščila več. Pravzaprav bi se nenehno trudila, da bi jih imela več. Samo take trenutke, drugega za drugim, in ne da sem vsa ta leta živela tako, da sem živela vnaprej.
Bila sem eden tistih ljudi, ki nikoli nikamor ne gredo brez termometra, termovke, dežnega plašča in padala. In če bi spet imela možnost, bi potovala lažja. Če bi spet lahko preživela svoje življenje, bi začela hoditi bosa že v zgodnji pomladi in taka nadaljevala v pozno jesen. Šla bi na več plesov. Se vozila na vrtiljakih. Nabrala bi več marjetic.«
Kaj pa bi vi naredili drugače, če bi imeli možnost še enkrat živeti?
Ljudje smo zmotljivi, nenehno delamo napake. Majhne, nepomembne, srednje, velike in usodne. Ampak niti ene napake ne moremo več popraviti. Kar je bilo narejeno, je bilo narejeno, ne moremo vstopiti v preteklost in zbrisati, popraviti, uničiti, skriti tega, kar smo zmotno storili, napačno naredili, ali tega, kar nam je bilo narejeno. Ne da se in mišljeno je bilo tako. Skozi napake se namreč učimo. O sebi, o drugih, o življenju. Toda kaj, ko so nas vedno kaznovali, ko smo se zmotili. Rekli so nam, da je pomota največji greh, in nas tako pribili na križ trpljenja. Zato sodoben človek ne prizna napake in zato je tudi ne vidi. Meni, da je delati napake greh in da se ne sme, hkrati pa se ne vidi, ko on to počne.
Ko naredi majhno, srednjo ali veliko napako, ni večjih posledic. Toda kaj se zgodi, če tak slepec naredi usodno napako? Kaj potem?
Nič. Ker se nič ne da več popraviti. Zato nam je Stvarnik podaril odpuščanje. Odpuščanje je dejanje nekoga, ki mu je bila storjena krivica. Ko odpusti, to naredi zaradi sebe in ne zato, da bi opral tistega, ki je grešil. Ko odpustimo, se osvobodimo jeze, ki jo čutimo, ker so nas prevarali, zapustili, opravljali, prestrašili, nas po nedolžnem obsodili … Ko odpustimo, ne pozabimo, ne osvobodimo tistega, ki je grešil, ne opogumljamo ga, naj še enkrat greši, ko odpustimo, samo prenehamo sovražiti.
Ko odpustimo, osvobodimo sebe. To pa hkrati ne pomeni, da spet vstopimo v enak položaj. Človek nikoli ne vstopi dvakrat v isto reko, tudi če vstopi na isti kraj, saj je voda, ki teče, ob njegovem drugem vstopu drugačna, kot je bila ob prvem. Človek se v vsaki okoliščini spremeni. Vse se spreminja, svet, čas, energije, predvsem se spreminjamo ljudje. Tudi če se vam zdi, da ste vedno enaki, to ni res, morda celo nazadujete. Zato se oprimite veščine odpuščanja. Ne bojte se, ne boste šibkejši, če zmorete odpustiti, odpuščajo le najmočnejši. Odpuščanje je večje, močnejše in pogumnejše dejanje od maščevanja. Maščujejo se šibki, odpuščajo močni.
Naj vam življenje ne polzi iz rok. Nesmiselno se je potem v pozni starosti zavedati tega, kar je bilo zamujeno, ker ste stvari nenehno nadzorovali, da ne bi bili prizadeti, saj potem boli. Ljudje smo zmotljivi, zato prizadenemo in smo ranjeni. Toda to je življenje in bolje je, da boli, kakor da ga nenehno nadzorujemo. Če smo pazniki svojega življenja, živimo v strogi disciplini, obvladanosti in med samimi dolžnostmi. Taki ljudje so zmeraj prvi v vsem, na njih se da zanesti, hkrati pa te lastnosti popolnoma zadušijo življenje v njih. Človek se ni več sposoben sprostiti, izgubil je »joie de vivre«, veselje do življenja, kamor koli gre, ima s seboj termometer, termovko, dežni plašč in padalo. Od daleč gleda, kako se drugi vrtijo na vrtiljaku, in ne zna nabirati marjetic, ne zna plesati.
Če bi še enkrat živela, bi si dovolila ljubiti bolj strastno. Vzela bi si več svobode, bila bi nezanesljiva in manj dolgočasna. Ne bi znala kuhati in pospravljati, znala pa bi se igrati s svojimi otroki. Risala bi, plesala, se smejala. In bila bi ženska, strastna in senzualna. Da, naredila sem napako, ker tega v preteklosti nisem vključila v življenje. Toda preteklosti se ne da spremeniti. Lahko pa spremenim ta trenutek, in dokler živim, ni prepozno. Vse to lahko ta trenutek naredim. In nikoli ni prepozno.
Vaja. Napišite si pismo. Napišite, kaj bi naredili drugače, če bi še enkrat lahko živeli, in potem ne objokujte svoje usode, ampak vzemite v roke škarje in platno življenja. Oblikujte ga po modelu, ki ga želite, in živite ga z veliko začetnico, ne z malo. Nikomur ne naredite usluge, če životarite, še najmanj svojim bližnjim. Pojdite v svet, zadihajte in vrzite se v življenje na glavo in brez padala. Res je, to je nevarno. Veliko tveganja je v tem. Hkrati pa totalno zadoščenje. In preden boste sprejeli to odločitev čiste moči, se premaknite v tisti kotiček v sebi, kjer sta čista tišina in jasnost in ki ždi globoko prav v vsakem človeku. To je naše središče. Zaprite oči in opazujte svoje dihanje. Ko boste vdihnili tretjič, pošljite izdih dol, globoko v svoj trebuh in tako boste zaznali svoj center moči, tan tien, dva centimetra pod popkom. V tem centru vizualizirajte zlato sonce in zaznajte mir, ki se počasi dviguje iz centra in se seli v telo. Če ste v bolečini, uporabite svoje zavedanje in najdite prostor v telesu, kjer se ta bolečina najbolj izraža. Potem se prestavite v središče te bolečine in še globlje, pod njo, dokler ne boste našli vira tišine. V tej tišini živi vaša priča, tista, ki vidi in ve vse, kar je, in vse, kar ste. Moč se rojeva v globini tišine.
In le tako se človek spreminja, z akcijo, z dejanjem, ne z razmišljanjem. In če to počne, potem mu na koncu življenja ne more biti žal, da ni živel, ker je životaril. Ne more mu biti, zato ker Živi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar